Indeks razvitosti
Kakor vsako leto, so Združeni narodi tudi letos objavili analizo in presojo razvitosti v 175 upoštevanih državah, kjer je podatke o razvitosti sploh mogoče zbrati. Med kriteriji za presojo razvitosti je dohodek na prebivalca gotovo zelo pomemben, ni pa edini. Pomembna je tudi „kvaliteta življenja”, kar koli že statistiki in presojevalci pod tem pojmom razumejo, življenjska doba in veselje ljudi, da smejo živeti v svoji državi. Po tej analizi je letos mala Islandija s prvega mesta izpodrinila Norveško, ki je zdaj na drugem, Avstralija pa na tretjem mestu. Slovenija je z ne tako slabega 26. padla na 27. mesto.
Najprej je zanimivo dejstvo, da so v trojki najbolj privlačnih držav za lastne državljane tiste s pretežno protestantskim prebivalstvom in značilno protestantskim naziranjem in vrednostnim sistemom. Ko bi na ozemlju današnje Slovenije zmagal Trubar, dejansko torej Jezus Kristus, ki ga je Trubar oznanjal, ne pa v Ljubljani prav za dan reformacije slavljeni škof Hren, preganjalec protestantov, se pravi tistih, ki so pričevali za čisti evangelij, kar ta beseda izvirno pomeni, dejansko torej habsburški vladarji, ki so vodili ne samo zemeljske, ampak tudi cerkvene zadeve, bi bila Slovenija danes po statistično ugotovljivi razvitosti najbrž med prvimi desetimi državami na svetu.
A ne tako zavidljivo mesto Slovencev v tem poročilu Združenih narodov ni tisto, ki bi mi jemalo spanje. Poročilo, ki bi bilo zares zanimivo in ki bi seglo v globine človeškega bivanja in sožitja, bi vpraševalo drugače kakor pa uradniki iz newyorške stolpnice. Recimo: – Koliko ljudi poznate, h katerim se lahko zatečete po pomoč v stiski? – Kolikokrat v tednu obiščete sosede ali prijatelje, in kolikokrat sami dobite obisk? – Kolikšen del svojih dohodkov namenite pomoči drugim? – Koliko časa na dan posvečate branju? – Kolikokrat ste že prebrali Biblijo v celoti? – Koliko časa na dan posvetite molitvi? Raster takih in podobnih vprašanj bi dal gotovo zelo drugačno in vsekakor na moč presenetljivo razpredelnico razvitosti.
Za ugotavljanje razvitosti v polnem pomenu te besede pa bi bilo dovolj eno samo vprašanje: – Ste rojeni na novo? Nihče namreč ne more veljati za res razvitega, torej takega, v katerem se je vse to, kar je Stvarnik vanj položil ob spočetju, v polnosti razcvetelo in nazadnje obrodilo obilen sad, če nima v sebi večnega življenja – tega pa si ne more pridobiti s svojim delovnim, moralnim in religioznim trudom in prizadevanjem. Razvijalec, v katerem bi bilo mogoče razviti, kakor to pravimo v jeziku fotografske kemije, negativ naravnega človeka, da bi nazadnje nastal pozitiv novorojenega odrešenega človeka, namreč ni ta ali ona kislina ali lužina človekove znanosti, tehnike, kulture ali religiozne duhovnosti. Film človekovega življenja more razviti in nam dati njegov pozitiv le darovana Kristusova kri, ki je bila enkrat za vselej prelita za vse ljudi. Stvar in resnica dejanske razvitosti pa je, koliko ljudi ta dar sprejme v veri in tako sestavi dejansko razpredelnico razvitosti, kakršne poročilo Združenih narodov in posameznih držav ne pozna.
Vinko Ošlak